Zdi se, da imajo jegulje med številnimi vrstami ribogojstva velik potencial za nadaljnje razvoj v Aziji. Jegulje so zelo cenjene gojene vrste zaradi svojih visoka tržna cena, visok donos, visoka stopnja preživetja in dobro raziskana patologija. od 19 vrsta anguilla, japonska jegulja (Anguilla japonica) in evropska jegulja (Anguilla anguilla) so najpomembnejši v vzhodni Aziji (predvsem na Japonskem, Tajvanu in Kitajskem) in Evropa (predvsem Italija in Nizozemska). Skupna proizvodnja jegulje v letu 1998 je bila 222.547 metričnih ton in ocenjena na 1,3 milijarde USD (FAO, 2000). Japonski računi jegulj za približno 80 odstotkov celotne proizvodnje jegulj in približno 60 odstotkov celotne porabe na Japonskem.
Proizvodnja jegulj na Japonskem se je v zadnjem desetletju zmanjšala za skoraj 40 odstotkov z 38.885metričnih ton leta 1990 na 22.836 metričnih ton leta 1999. Nasprotno pa je poraba jegulje v Japonska se je stalno povečevala s 104.460 metričnih ton leta 1990 na 129.794 metričnih ton leta 1990. 1999 (Satoh et al., 2001). Razlika med porabo in proizvodnjo jegulja na Japonskem se polni z uvozom.
V Tajvanu je ribogojstvo jegulj ena najpomembnejših ribogojnih panog. Thegojene vrste so predvsem japonske jegulje. Tajvan je bil včasih glavni dobavitelj jegulj na japonski trg. Pred letom 1987 je Tajvan dobavljal več kot 90 odstotkov Japoncev letni uvoz. Leta 1993 je Tajvan na Japonsko izvozil 49.547 metričnih ton, nato pa se je od takrat letno. Leta 1999 je izvoz jegulj na Japonsko padel na 8765 metričnih ton, kar je bilo le 6,80 odstotka celotne porabe na japonskem trgu. Tajvanska jegulja ribogojstvo je, tako kot japonski dvojnik, doseglo vrhunec rasti in vstopilo v a obdobje upada (Liao, 1999, 2001).
Upad proizvodnje jegulj na Tajvanu je povzročil predvsem porast jeguljribogojstvo na Kitajskem in sočasno zvišanje cen steklene jegulje. Ribogojstvo jegulj na Kitajskem zrasla zaradi razmeroma poceni delovne sile ter tehnične in finančne pomoč tajvanskih in japonskih vlagateljev. Območje ribogojstva jegulj na Kitajskem ima razširila od obale province Fu-Chien do Kuang-Tunga in drugih severnih provinc (Shi et al., 1999). Kitajski izvoz jegulj se je precej povečal s 3,55 odstotka leta 1985 na 73,39 odstotka v letu 1999 celotnega uvoza jegulj na Japonskem (tabela 1). Njegova skupna proizvodnja je velika večja od skupne proizvodnje vseh drugih azijskih držav.
Tajvan, Japonska in Kitajska prispevajo k več kot 85.00 odstotkom celotne svetovne proizvodnje pa tudi poraba. Poleg tega je ribogojstvo jegulj v teh državah huda konkurenca na japonskem trgu. Premik v konkurenčnosti ribogojstva jegulj v Tajvan, Japonska in Kitajska ne vplivajo samo na dobiček proizvodnje jegulj, ampak tudi vplivajo gospodarski razvoj vpletenih držav (Chou in Lee, 1993). Zato je vlada in industrija morata biti pripravljeni na tak premik v konkurenčnosti.
Čeprav se pristop stroškov domačih virov (DRC) pogosto uporablja vanalize konkurenčnosti kmetijskih proizvodov je bilo izvedenih le nekaj študij izvajajo na ribiških proizvodih zaradi težav pri zbiranju zanesljivih podatkov (Ling et al., 1999). Namen te raziskave je uporaba konceptov oportunitetnih stroškov in teorija primerjalne prednosti za raziskovanje konkurenčnosti ribogojstva jegulj v Tajvan, Japonska in Kitajska.
Rezultati uporabe NPP in DRC pri ocenjevanju konkurenčnosti kažejo, da Kitajciribogojstvo jegulj ima konkurenčno prednost pred sorodniki v Tajvanu inJaponska. Glede na ugotovitve Lee et al. (v tisku), enkrat uspešna vzgoja ličink je dosežena, se bo vrednost indeksov DRC spremenila, ko se bodo spremenile cene semen. Uporaba povprečni proizvodni stroški v obdobju 1995–1999 kot osnova bodo indeksi DRK postane {{0}}.35 –0.77, 0.52– 1.15 in 0.29– 0.50 v Tajvanu, na Japonskem oziroma na Kitajskem , kar bi bilo nižje od njihovih trenutnih indeksov DRK. Ker stroški semena prispevajo k a velik delež celotnih proizvodnih stroškov v ribogojstvu jegulj, če si to prizadevata Japonska in Tajvan ponovno pridobiti konkurenčnost v ribogojstvu jegulj, bodo morali razviti tehnološke napredek pri umetnem razmnoževanju.
