Gojenje kozic je že vrsto let eden od stebrov vietnamskega kmetijskega gospodarstva in osrednje gonilo izvozne trgovine z morsko hrano v državi. Kot tretji{1}}največji izvoznik kozic na svetu je vietnamska industrija gojenja kozic desetletja dosegala hitro rast zahvaljujoč edinstvenim obalnim geografskim razmeram delte Mekonga, primernemu tropskemu podnebju in obsežnemu-postopku gojenja.

Po podatkih vietnamskega združenja izvoznikov in proizvajalcev morske hrane (VASEP) je vietnamski izvoz kozic leta 2025 dosegel 4,65 milijarde ameriških dolarjev, kar je skoraj 20-odstotno-{3}}letno povečanje, kar predstavlja približno 41 % celotnega izvoza morske hrane v državi. To neposredno podpira polovico državnega ribiškega gospodarstva ter zagotavlja preživetje in prehransko varnost več kot 17 milijonov ljudi v obalnih regijah, kot je delta Mekonga. Vendar pa se s krepitvijo globalnih podnebnih sprememb ta dežela, ki je nekoč veljala za »raj za gojenje kozic«, sooča z izzivi brez primere-panožna tveganja so popolnoma presegla omejitve sezonskih ciklov in se spremenila v strukturna tveganja, ki prežemajo celotno dobavno verigo. Nekdanje naravne prednosti postopoma izničuje nenehno nestabilno podnebno okolje.

Kot tipični poikilotermni raki so kozice izjemno občutljive na subtilne spremembe v svojem okolju. Že manjša nihanja temperature, slanosti, pH in ravni raztopljenega kisika lahko neposredno vplivajo na njihovo rast, razmnoževanje in celo preživetje. V zadnjih nekaj desetletjih so okoljski parametri na večjih območjih gojenja kozic v Vietnamu, kot sta delta Mekonga in provinca Ca Mau, dosledno sledili razmeroma predvidljivemu sezonskemu ciklu: obilne padavine v deževnem obdobju vodijo do nižje slanosti in stabilnih ravni pH; medtem ko zmanjšana količina padavin v sušnem obdobju povzroči počasen dvig slanosti, pri čemer se temperatura vode vzdržuje v optimalnem območju rasti 28-30 stopinj. Z izkoriščanjem tega predvidljivega naravnega ritma lahko gojitelji kozic, ki se zanašajo na generacije nabranih izkušenj in fiksni sezonski koledar gojenja, učinkovito upravljajo proizvodne procese, kot so naselitev, hranjenje in menjava vode, ter ohranjajo stabilne operacije gojenja kozic.

Vendar pa je to dolgo{0}}trajno naravno pravilo zdaj popolnoma porušeno zaradi podnebnih sprememb in stabilnost okolja gojenja kozic ni več trajnostna. Med najbolj neposrednimi grožnjami je okrepljeno zasoljevanje. V delti Mekonga se zaradi dviga morske gladine, posedanja tal zaradi prekomernega črpanja podzemne vode in dolgotrajnih sušnih obdobij zasoljevanje ni pojavilo le 1-2 meseca prej kot v prejšnjih letih, ampak se je njegovo trajanje podaljšalo s 3-4 mesecev na več kot 6 mesecev, pri čemer so nekatera območja doživela celoletno zasoljevanje. Še pomembneje je, da slanost ne niha več počasi, temveč doživlja dramatična nihanja v kratkem obdobju, včasih z dnevnimi razlikami v slanosti, ki presegajo 5‰. Ta nenaden okoljski šok neposredno povzroči stresne odzive pri kozicah, zmanjšano imunost in celo obsežno smrtnost.

Pogost pojav ekstremnih vremenskih pojavov je okoljsko nestabilnost še poslabšal. Vztrajni vročinski valovi poleti povzročijo, da temperature vode v ribniku pogosto presežejo kritični prag 33 stopinj, včasih pa presežejo 35 stopinj, kar daleč presega primeren razpon za rast kozic. Medtem pa nenormalno visoke temperature pozimi zmotijo ​​cikel mirovanja kozic, kar povzroči neurejene vzorce rasti in zmanjšano kakovost. Hkrati so nesezonske padavine postale običajne-padavine, ki so običajno koncentrirane v deževnem obdobju, pogosto nenadoma izbruhnejo v sušnem obdobju. Kratkotrajni-nalivi povzročijo, da gladina vode v ribniku močno naraste, pH in alkalnost pa drastično nihata v nekaj urah, kar poruši kislinsko-bazično ravnovesje vode. V obalnih ribogojnih območjih, kot je provinca Ca Mau, te nesezonske padavine prav tako prenašajo velike količine kopenskih onesnaževal v ribnike, kar še dodatno poslabša vodno okolje.

Prava kriza ni anomalija enega samega okoljskega kazalca, temveč splošno neravnovesje celotnega ribniškega ekosistema. V preteklosti so lahko gojitelji kozic vzdrževali red v gojenju s prilagajanjem enega samega indikatorja; zdaj pa so naložena nenormalna nihanja indikatorjev, kot so temperatura, slanost, pH in raztopljeni kisik, povzročila popolno neravnovesje v algah in mikrobnih skupnostih v ribnikih. Število koristnih bakterij se je zmanjšalo, škodljivi mikroorganizmi so se namnožili in sposobnost samo{2}}čiščenja vode je drastično upadla. Ko je porušena osnovna stabilnost okolja gojenja, postane vsak proizvodni model, ki temelji na predpostavki, da so "kozice relativno stabilen pridelek", izjemno krhek. Že majhna okoljska nihanja lahko sprožijo verižno reakcijo, ki privede do neuspeha kmetovanja.

Če se ozremo nazaj na razvoj industrije gojenja kozic v Vietnamu, največje tveganje, s katerim se je v preteklosti soočila, so bile vedno nalezljive bolezni-sindrom bele pege, vibrioza in druge nalezljive bolezni, ki so večkrat povzročile-pogin kozic v velikem obsegu in uničujoče izgube za rejce kozic. Zato ima industrija dolgo prednost obvladovanju bolezni, s čimer postopoma zmanjšuje tveganja bolezni z izboljšanimi tehnikami kmetovanja in uporabo zdravil. Vendar se je s poglabljanjem podnebnih sprememb struktura tveganja industrije gojenja kozic temeljito spremenila. Poleg tradicionalnih tveganj za bolezni so naraščajoči operativni stroški in nihanja ekosistema postali dve novi bremeni za rejce kozic in podjetja. Poleg tega sta zmanjšano prikrivanje in povečana kumulativna narava teh tveganj povečala pritisk na preživetje celotne industrije do stopnje brez primere.